Ali so res starši odgovorni za vse, kar vam v življenju ne gre?

punckaSte obremenjeni s tem, kaj so vam naredili starši v otroštvu, in mislite, da vas tako nastale rane še danes ovirajo, da bi bili srečni in uspešni kot bi lahko bili, če teh ran ne bi bilo?

DRAMA JE BITI OTROK. Vendar kot odrasli imamo možnost stopiti ven iz te drame.

Proces odraščanja je sam po sebi boleč proces. Naučiti se moramo pravil igre, kaj smemo, česa ne smemo, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je v navadi in kaj ni zaželeno… in to je že po svoji naravi občasno boleče. Življenje je razvoj, dinamika sprememb. Vedno znova spuščamo, kar nam je domače, ljubo, in sprejemamo novo, kar ni nujno, da nam je vedno všeč. A tako odraščamo. Tako redno prihaja do situacij, da bi otrok npr. z blatnimi rokami risal po sedežni garnituri, pa mu tega ne dovolimo, in za njega je to frustracija. Prav tako mu ne dovolimo, da bi metal sveže paradižnike v soseda, ker se to v naši kulturi pač ne dela, in ni nujno, da bo otroku to všeč.

Obstaja pa še drug vidik. Tudi Alice Miller, priznana psihoterapevtka, ugotavlja v svoji knjigi »Drama je biti otrok«, da so rane v otroštvu neizogibne. Vsak jih dobi. Prenašajo se iz generacije v generacijo. Nehote. Ugotavlja, da starši v zavestnem prizadevanju, da bi otroku dali najboljše, nezavedno poškodujejo otroka. Gre za to, da lahko damo samo to, kar imamo. In gre za to, da so bili v otroštvu ranjeni tudi naši starši. Nehote, nezavedno, ko so jim njihovi starši želeli dati najboljše od tega, kar so vedeli, znali in imeli.

Kako je to mogoče? Kot otroci smo velikokrat nemočni, ne moremo ali še nismo sposobni izraziti svojih občutkov, hotenj in misli. Starši vladajo nad nami in krojijo naše življenje. Poleg tega dokaj hitro zaznamo, kakšno vedenje je pri starših zaželeno in kakšno ne. Ker si vsak otrok želi ljubezni, bo avtomatsko razvil take vzorce vedenja, ki mu bodo zagotovili odobravanje in ljubezen staršev. Pri tem pa bo seveda zanikal svoje prave občutke, misli in želje. To je začetek izgube stika s samim seboj in s svojo pravo močjo. Temu procesu se je nemogoče izogniti, če ne bi bili starši, bi bil pa kdo drug povod za tako obnašanje.

Da ne bi bilo preveč abstraktno, naj ponazorim tole s primerom: V neki družini morda velja pravilo, da fantki ne jokajo. Ker bo fantek to vedel, se bo prisilil, da ne bo jokal. Naučil se bo potlačiti svoje občutke žalosti in zaigral zaželen način vedenja. S tem pa se bo na nek način odtujil od svojih pristnih občutkov, pravega sebe, in razvijal lažnega sebe, ki ga bo kazal svetu. Več kot je pretvarjanja, večja je praznina v naši duši, ko smo odrasli. In večja je potreba, da si jo zapolnimo z materialnimi stvarmi, škodljivimi navadami ali pa pričakujemo, da nas bodo osrečili drugi. Vendar je to nemogoče, ker je ta naša praznina kot sod brez dna. Dokler je sami toliko ne zapolnimo, da se čutimo srečne in zadovoljne, ko smo sami s seboj, tako dolgo nas ne more nič in nihče osrečiti od zunaj. In kako to naredimo? Vse se začne pri tem, da spet najdemo svoja prava čustva, pravega sebe in začnemo živeti svoj pravi potencial. To je naša notranja moč. Ko smo sami izpolnjeni, smo sposobni ljubiti tudi druge.

Tudi naši starši so bili nekoč otroci. In se niso mogli izraziti.

Na tistem mestu jim je ostala rana. Ko dobijo otroka, dobijo navidezno edinstveno priložnost, da to svojo rano zacelijo. Otrok je namreč nekdo, ki jih brezpogojno sprejema, ljubi in se jim popolnoma preda. In je šibkejši. Končno je zdaj situacija obrnjena. Zdaj imajo starši moč v svojih rokah. In nezavedno ustvarjajo situacije, v katerih lahko podoživijo to svojo rano in zdaj uveljavijo svojo moč, ki je kot otroci niso mogli.

Pri tem si seveda vsi rečejo: »Jaz pa že ne bom delala tega, kar so delali moji starši meni.« Npr. pretepali otrok. Tega tudi res ne počnejo. Morda pa jih namesto tega obilno kritizirajo, kar njihovi otroci čutijo kot psihični pretep. Morda jim pripovedujejo strašljive pravljice in se potem posmehujejo strahu svojih otrok, češ »daj, no, saj je samo pravljica«. Res se njihovi otroci ne bojijo, kdaj bo prišel njihov oče pijan domov in pretepel mamo in njega kot so morda doživljali sami. Vendar povzročijo enak strah. In v tem je drama otroštva. Ko ne želimo ponavljati napak staršev, vendar nezavedno ustvarjamo okoliščine, v katerih podoživimo situacije iz svojega otroštva, da lahko zdaj uveljavimo svojo moč, ki je takrat nismo mogli, in zacelimo svoje rane. S tem pa starši ranijo svoje otroke na isti način kot so bili ranjeni sami. Ni naključje, da npr. cela ženska linija ne ceni sebe v neki družini. In tako nastane slepa pega, ki se je ne zavedamo in je ne obvladamo. Producira pa iste rane in vzorce iz generacije v generacijo. To vpliva na našo samopodobo, srečo in uspeh tako na poslovnem področju kot v ljubezenskem življenju.

Kaj lahko naredimo zdaj, ko smo veliki?

Dejstvo je, da imamo vsi rane iz otroštva. Naj si še tako želimo, da jih ne bi bilo, so tukaj. In pridejo situacije, v katerih se nezavedno obnašamo kot ranjeni otrok. Če pogledamo čez čas nazaj na te situacije, in se vprašamo, kako bi ravnali kot odrasli, vidimo, da bi storili ali rekli nekaj čisto drugega kot smo takrat. Če bi bili tega sposobni. Pa nismo bili. Zato je prav, da si odpustimo. In vendar, nekaj lahko naredimo. Te dobre novice se moramo vedno znova spomniti!

Najslabše, kar lahko naredimo, je, da ne naredimo nič, krivimo svoje starše za svoje neuspehe in nezadovoljstvo, ter se smilimo samim sebi. Tako samo krepimo svojo šibkost, sebe kot žrtev in izkoriščamo situacijo, da se sami ne razvijamo naprej. Sebe in starše doživljamo kot slabe in neuspešne, življenje pa krivično. Ni potrebno, da je tako. Imamo svobodno voljo in moč izbire. Vsak trenutek. Zdaj smo odrasli. Imamo svojo moč. Pomembno pa je, kam in kako jo usmerjamo. Lahko z njo rušimo sebe, družino in druge odnose, svoj posel… lahko pa vse to gradimo v pozitivno smer.

Viktor Frankl je zapisal, da ima vsako trpljenje svoj smisel, če in ko se iz njega nekaj naučimo ter s tem znanjem naredimo nek doprinos zase in za druge. Tako dvignemo kvaliteto in vrednost svojega življenja.

Nekateri gredo na več let trajajočo psihoterapijo, v kateri raziskujejo svoje otroštvo in svoje rane, da jih predelajo in najdejo pravega sebe. Nekaterim pomaga. Ni pa nujno, da je to prava pot za vsakogar.

Obstajajo tudi novejši pristopi, ki so manj boleči, delujejo hitreje in bolj intenzivno, ker uporabljajo drugačne tehnike, ki celostno zajamejo celo naše bitje. Kot npr. NLP coaching, intuitivni coaching, posebne meditacije in še kaj. Tem metodam je skupno, da delajo na aktualnih, sedanjih situacijah in na pripravi sebe za prihodnost. Ne poglabljajo se v preteklost, razen kolikor je nujno potrebno razumeti sedanjost. Aktivno se usmerjajo v to, kaj lahko naredim danes za svojo srečo in uspeh.

Živimo tukaj in zdaj. Imamo svobodo izbire.

Edino, kar nam manjka je, kako priti v stik s svojimi pravimi občutki, željami in prepričanji, da bi vzeli moč v svoje roke in da bi lahko v skladu s tem oblikovali svoje cilje. Prav tako nam lahko koristi, če se naučimo, kaj v resnici pomeni imeti sebe rad in v čem je skrivnost ljubezni do drugih. Ali pa bi nam koristilo sprejeti, da bomo uspešni, da nam to pripada, in bi tako končno lahko nehali sabotirati sami sebe. Skratka, ozvaestiti je potrebno svoje nekonstruktivne vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanje ter jih spremeniti v nam in okolju podporne.

Preden se lotite dela na sebi, pa je priporočljivo, da se dogovorite sami s seboj in si rečete nekaj v tem smislu: »Kar je bilo, je bilo. Zdaj sem odrasla. Vsak trenutek je nova priložnost. Sama kreiram svoj na pogled na sebe, na življenje. Sama kreiram svoje življenje. Samo od mene je odvisno, kako bom videla priložnosti, ki mi jih ponuja življenje, in kako se bom odzvala na njih. Vsak trenutek. Zdaj.« Pomembno je, da se naučimo priti v stik s svojim ranjenim notranjim otrokom, in da preko posebnih tehnik aktiviramo svojega notranjega starša, ki lahko da našemu notranjemu otroku ljubezen, razumevanje, sočutje oz. vse, kar potrebuje, da zaceli svojo rano. Tako ne potrebujemo drugih ljudi, da bi preko njih preigravali svoje drame iz otroštva. Vsa moč, ki jo potrebujemo za zacelitev ran, je v nas. Imamo vse notranje vire, ki jih potrebujemo. Edino včasih potrebujemo nekoga, ki nas lahko nauči, kako priti v stik s temi svojimi viri moči in modrosti. Tako potem na prijeten način in sami pridemo v stik s svojimi pravimi občutki in s samimi seboj, s svojo notranjo močjo. Od tu naprej pa je samo od nas odvisno, koliko ljubezni, sreče in uspeha bomo ustvarili v svojem življenju, koliko tega si bomo dovolili izkusiti. Bolj kot živimo pravega sebe, bolj bomo zadovoljni sami s seboj in manj bomo pričakovali, da nas osrečijo drugi ljudje ali celo stvari.

Če želite priti v stik s svojim notranjim otrokom, ga potolažiti in se povezati z njim, pa vas vabim na delavnico Notranji otrok kot vir moje notranje moči in vrednosti. Več o tem si preberite pod zavihkom aktualno.

2017-11-14T22:03:30+00:00