Kako si ustvarjamo iluzije?

Po navadi vsi drugi prej opazimo, da si je nekdo ustvaril iluzijo, kot pa oseba sama. Komentarji, ki jih ob tem slišim, pa so: »Samo tolaži se…«, »Potrebuje nekaj, v kar verjame, da lahko preživi…«, »Dela se neumno…« ali »Živi v svojem svetu« in podobno.

Vsi ti komentarji pa nakazujejo, da je iluzija nekaj, kar nima resnične povezave z realnostjo, kot jo zaznava večina. Lahko bi tudi rekli, da iluzija izgleda kot realnost, vendar to ni. Gre torej za neko lažno predstavo o tem, kaj se dogaja v realnosti. Gre za prilagojeno sliko situacije… prilagojeno tako, da jo lahko sprejmemo in z njo živimo.

Iluzijo si najpogosteje ustvarimo, ko bi nekaj radi verjeli, pa se še ni zgodilo. Recimo, da bi radi osvojili določenega partnerja. Kjer je želja velika, zavzeto iščemo določene znake, ki nam bodo dali vedeti, da se oseba za nas zanima. Tako si lahko začnemo domišljati, da je navadna prijaznost pomenila nekaj več. Za besedami pa že slišimo skriti pomen. Seveda vse znake, ki kažejo v nasprotno smer od naše želje, spregledamo, izbrišemo, kot da jih ni bilo. Tako popačimo realnost in si ustvarimo svojo iluzijo – realnost, ki bi jo želeli imeti. V skladu s tem se tudi obnašamo. Nemalokrat se zgodi, da se osmešimo in se potem prebudimo iz svoje iluzije v realnost. V tem primeru je to kot hladen tuš.

Še pogosteje pa si ustvarimo iluzijo, ko nas je strah, da bi se nekaj zgodilo. Ali pa se celo že dogaja, pa si tega ne upamo priznati, ker imamo občutek, da, če bi šlo zares, bi se nam zrušil svet. Tako vedno znova spregledamo očitne znake, ki nam kažejo, kaj se dogaja. Večkrat tudi iščemo opravičila za vpletene in nam pomembne osebe. Opravičila, ki jih lahko sprejmemo. Taka, ki ohranjajo naš svet varen in stabilen. Ne zavedamo pa se, kako se z vsakim takim korakom oddaljujemo od resničnosti. Če gre npr. za to, da nas partner vara… si lahko razlagamo, da veliko dela, zato prihaja pozno domov… potem pa nas šokira, ko nekega dne želi ločitev. Spet hladen tuš.

Taki kratki ali daljši »pobegi« od realnosti v »varno« zavetje iluzije, pa nas običajno veliko stanejo. Resnična situacija se namreč odvija tako kot se, ne glede na naše iluzije, in seveda temu primerno se pojavijo tudi posledice. Včasih zaradi svojih iluzij ne izpolnjujemo svojih odgovornosti. Tolažimo se z izjavami kot npr.: »Eh, saj bo že kako…« Čas pa mineva, težave se kopičijo… Spet drugič, pa se preveč vpletamo v življenja drugih, in prevzemamo njihovo odgovornost nase, ker si ustvarimo iluzijo, da »nas potrebujejo in ne morejo sami«.

Pri ljudeh, ki si delajo iluzije, je problem ta, da ne slišijo, če jih hoče kdo soočiti z realnostjo. Močno branijo svojo resnico in so prepričani, da jih drugi ne razumejo. Običajno se zbudijo iz iluzije, ko so posledice v realnosti že tako drastične in očitne, da jih nobena iluzija ne more več opravičiti. Temu pa sledi šok. In prebujenje. Nekateri se takrat obrnejo vase in se začnejo spraševati, kako sem se pripeljal tako daleč. Ti ljudje se običajno rešijo iz težav, ker prevzamejo odgovornost. Drugi pa krivijo za svojo situacijo druge ljudi ali okoliščine in si ponovno ustvarijo novo iluzijo.

Kako si torej ustvarimo iluzijo?

  • Ne sprejmemo realnosti take, kot je.
  • Oblikujemo si realnost, ki bi jo lahko sprejeli ali bi jo radi imeli.
  • Svojo predstavo o realnosti prilagodimo svoji želji, tako si ustvarimo iluzijo. Določene informacije ali dejstva iz naše realnosti enostavno izbrišemo, kot da jih ni. Ali pa jih popačimo tako, da jih prilagodimo svoji želji. Če nam kaj v naši zgodbi manjka, enostavno uporabimo domišljijo in si dopolnimo sliko. Res smo kreatorji svoje realnosti.
  • Svojo subjektivno resnico gradimo v glavnem na občutkih in domnevah. Trdno oprijemljivih podatkov in dokazov za naše predpostavke nimamo. Pač verjamemo.
  • Predstave, ki smo si jo ustvarili, se trdno oklepamo. Ker, če se je ne bi, bi lahko videli resnico, in to bi nas »sesulo«. Zato hitro zavrnemo vsakogar, ki podvomi v našo »resnico« ali nam maha pred očmi z očitnimi dejstvi. Razlagamo si, da nas ne razume.
  • Svojo iluzijo naredimo za svojo realnost. Prepričamo se, da je resnična. Živimo v njej. Ker je vedno večji razkorak med resničnostjo in našo iluzijo, moramo vedno bolj prilagajati resnico svoji zgodbi. Ponavljamo si jo, da ji lažje verjamemo. Je naša edina resnica in potrebujemo jo, da ohranimo svojo stabilnost. Tudi če imamo pred sabo očitne dokaze, da se motimo, bomo našli odgovor, da ti dokazi niso resnični.

Iluzija živi, dokler se nam v realnosti nekaj tako ne zalomi, da si enostavno ne moremo več lagati. Običajno gre za večja soočenja, ko pademo ali v finančni zlom ali resno zbolimo ali pa se nam močno zalomi v odnosih.

Ljudje, ki se zatekajo v iluzije, običajno nimajo dovolj zaupanja vase, da so se sposobni soočiti s situacijo, kakršnakoli že je. Ne verjamejo, da so sposobni sami rešiti svoj izziv. Običajno so se tako odtujili od sebe, da ne zaznavajo svojih pravih občutkov in čustev oz. jih ne znajo slišati in izraziti. Zato jih tlačijo. S tem pa ne rešijo problema.

Prav tako imajo navado, da bežijo pred svojo odgovornostjo. Ne zavedajo pa se, da se točno na tak način odpovedujejo svoji moči. Posledično verjamejo, da ne zmorejo rešiti situacije. Ujamejo se v začarani krog.

Če hočete izstopiti iz iluzije oz. če je ne želite niti ustvariti, sledite naslednjim korakom:

  1. Definirajte problem. Upoštevajte tudi tiste informacije in dejstva, ki se jih bojite pogledati in bi jih najraje ignorirali. Kaj je tisto najhujše, kar bi se lahko zgodilo?
  2. Najdite možne rešitve. Vedno obstajajo. Če mislite, da ne zmorete, se vprašajte, kako bi ravnal nekdo, ki bi pogumno in suvereno rešil tako situacijo. Ali: Kako bi ravnali vi, če vas ne bi bilo strah?
  3. Kakšne so ovire, da v tem trenutku ne vidite rešitve ali se vam zdi nemogoče, da rešitev izpeljete?
  4. Kako bi premagali te ovire? Potrebujete dodatno znanje, materialne vire, čas, podporo drugih, kaj…?
  5. Kje bi lahko te vire našli?
  6. Če bi imeli te vire, kako bi rešili situacijo? Kaj je najboljša rešitev? Kaj bi bil vaš prvi korak? Kateri koraki bi temu sledili?

Ni dovolj, da razmišljate. Naredite prvi korak in potem še vse naslednje!

Pot ven iz iluzij pelje do soočanja s seboj in s svojo realno situacijo. Naslednji korak je sprejemanje trenutnega stanja, takega kot je. Temu sledi prevzemanje odgovornosti. In seveda je pomembno, da ostane človek v stiku s svojimi občutki, čustvi, pomisleki… skratka, ko smo v stiku s seboj, smo v resničnosti.

Če vas zanima kaj več o tem, kako si pripovedujemo zgodbe o svojem življenju, in kako si lahko ustvarimo take filme, ki nas podpirajo, vas vabim na brezplačno delavnico Spoznaj scenarij filma svojega življenja, ki bo 3. 2. 2021 preko Zooma. Več o njej si lahko preberete in prijavite se lahko tukaj.

2021-01-20T10:40:05+00:00